Zakasnjen vklop anodne napetosti
Pri starejših napravah z elektronkami, z napajanjem iz električnega omrežja, se je anodna napetost dobivala z usmerjevalko (AZ1, EZ80...). S tem je bilo zagotovljeno, da se anodna napetost ne bo pojavila, predno se vse ostale elektronke ogrejejo. Kasneje so se usmerjevalke vedno pogosteje zamenjevale s polprevodniškimi elementi. V takih primerih se anodna napetost pojavi takoj po vklopu aparata. Ker še ni nobene porabe, se gladilni elektroliti takoj napolnijo na maksimum izmenične napetosti, kar je včasih nad dovoljeno mejo. Še več, takrat so elektronke še čisto mrzle. Previsoka anodna napetost pri hladnih elektronkah slabo vpliva na njihovo življenjsko dobo, saj taka napetost uspeva "na silo" iztrgati nekaj ionov iz hladne katode in jo tako počasi uničuje. Elektronke v aparatih, s polprevodniškimi usmerniki za anodno napetost, imajo zato praviloma krajšo življenjsko dobo kot v tistih z usmerjevalkami.
Samograditelji (DIY) naprav z elektronkami se zato poskušajo na različne načine izogniti temu problemu. Bolj zahtevni še vedno uporabljajo drage in manj zanesljive usmerjevalke, z večjim padcem napetosti. Kdor se vseeno odloči za polprevodniški usmernik, lahko vgradi dvojno stikalo za vklop, eno za kurjavo in drugo za kasnejši ročni vklop anode. Vklop take naprave zahteva celo proceduro, ki jo navadno obvlada le avtor izdelka.
Tretja možnost je izdelava posebnega vezja za samodejni zakasnjeni vklop anodne napetosti. Če vezje poskrbi tudi za počasni dvig anodne napetosti (soft start), je še toliko bolje.
Kdor se ukvarja s prenovo starih tovarniških naprav z elektronkami, se včasih sreča s tem problemom, saj so tovarne v kasnejšem času vedno pogosteje vgrajevale "modernejše" polprevodniške usmerniške diode. Takrat jim pogosta menjava elektronk ni predstavljala nobenega problema. Elektronke so bile poceni in vsesplošno dostopne, pa tudi izdelovalci elektronk in serviserji so na ta račun dobro služili.
Sedaj se pri prenavljanju ne da več dodati usmerjevalke, saj bi to pomenilo grobi poseg v originalno staro napravo, pa tudi prostora za kaj takega ni dovolj. 
Samograditelji (DIY) naprav z elektronkami se zato poskušajo na različne načine izogniti temu problemu. Bolj zahtevni še vedno uporabljajo drage in manj zanesljive usmerjevalke, z večjim padcem napetosti. Kdor se vseeno odloči za polprevodniški usmernik, lahko vgradi dvojno stikalo za vklop, eno za kurjavo in drugo za kasnejši ročni vklop anode. Vklop take naprave zahteva celo proceduro, ki jo navadno obvlada le avtor izdelka.
Tretja možnost je izdelava posebnega vezja za samodejni zakasnjeni vklop anodne napetosti. Če vezje poskrbi tudi za počasni dvig anodne napetosti (soft start), je še toliko bolje.
Kdor se ukvarja s prenovo starih tovarniških naprav z elektronkami, se včasih sreča s tem problemom, saj so tovarne v kasnejšem času vedno pogosteje vgrajevale "modernejše" polprevodniške usmerniške diode. Takrat jim pogosta menjava elektronk ni predstavljala nobenega problema. Elektronke so bile poceni in vsesplošno dostopne, pa tudi izdelovalci elektronk in serviserji so na ta račun dobro služili.


Nič hudega, gremo vse znova!
Do takrat lahko samo simuliram na računalniku. 

