Zanimiv download

[ivor]

Nekoč je v Italiji izhajala zanimiva revija o elektroniki. Mnogi smo jo že poznali. Našla se je dobra duša, ki je zbrala vse revije, od št.1 do 250, vse skupaj skenirala in vsemu svetu dala na razpolago. Zame to predstavlja neprecenljivo vrednost. Vse skupaj je dolgo približno 5,5GB! Vzemite si čas in pohitite, predno utone v elektronsko močvirje!

[VolkD]

Nerodna reč,.. meni hoče nek drop box naredit, pa se nisem strinjal. Zdaj pa pravi, da je download startal, a se ne dogaja nič.

[ivor]

Tudi meni ni uspelo povleči posameznih številk, ker se pojavi enak problem. Zato sem povlekel neposredno zip fajle iz priložene povezave, po 50 številk naenkrat. S tem ni bilo problema, edino so fajli ogromni, nekateri čez 1GB, zato dolgo traja. Dokler je vse povleklo, je trajalo več ur, se je pa izplačalo.

[jmivsek]

Ivor najlepša hvala, tudi nam ne ravno veščim v italijanščini pride prav, ker se da iz načrtov kljub temu povleči kako idejo.

Prenesel sem tako, da sem ob vsaki mapi na prvi strani kliknil desno puščico in tam dobil link Download. Na strani mi je kazalo število prenešenih številk, resda pa sam Firefox do konca ni kazal znakov, da bi se res kaj prenašalo. Čudno, a na koncu je le prenesel.

[VolkD]

.... Zato sem povlekel neposredno zip fajle iz priložene povezave, po 50 številk naenkrat.

Tako pa gre, le trajalo bo res dolgo, ker imam res nikakav internet.

[ivor]

Uporabil sem Chrome. Ko sem kliknil puščico na desni, se je najprej odprlo More options. Nato sem kliknil Download in se je spodaj pojavil krogec, ki se je vrtel, dokler ni vsega povleklo.

[David]

Ivor hvala. 2x.

Ta revija mi je pomenila odkrivanje elektronike. Začel sem jo brat nekje okoli 88 pa potem kakšnih 10-15 let. Velik del revij se mi valja nekje po podstrešju.
Vsak obisk Trsta je bil nujno tudi ogled trafike če imajo novo revijo.
V tistih časih, ko še ni blo interneta je to bil ogromen vir informacij o vsemu kar se tiče tehnologije. Dosti člankov je tudi opisovalo kaj več kot samo izdelavo vezja. Naprimer poleg naprave za odkrivanje potresa je bilo kakšnih 10 strani o potresih, načinih delovanja, odkrivanja, razne lestvice,... Pa magnetoterapija, geiger števci, uporaba osciloskopa, raznih testerjev elektronskih komponent... Še zdaj imam frekvenčni generator kupljen kot kit.
Spomini...

Še enkrat hvala ivor. Zdaj grem brat.

Tudi Fare Elettronica je včasih končala pri meni doma. Ta se mi zdi da še izhaja. Kakšen download?

[koala33]

Tudi tukaj je na razpolago zanimiva stara literatura.

[VolkD]

Tudi tukaj je na razpolago zanimiva stara literatura.

Zdaj pa že pretiravate. Kdo bo pa prebral vse to ?

[ivor]

Duhovni oče revije Nuova Elettronica, Giuseppe Montuschi.

[dream]

Ko smo že v "Italiji"...
http://www.introni.it/riviste_elettronica_pratica.html

[ivor]

Revija Nuova elettronica je tudi meni veliko pomenila. Zbiral sem jo redno od št. 112 naprej. Iz te revije sem pobral veliko takega znanja, ki bi mi drugače ostalo nedostopno. Sestavil sem si tudi nekaj njihovih kit kompletov. Naročalo se jih je po pošti ali v določenih trgovinah v Italiji brez poštnine. Razen enega, sem bil z vsemi zelo zadovoljen.
Imeli so organizirano tudi telefonsko pomoč njihove tehnične službe uporabnikom. Poleg tega se je dalo poslati sestavljen problematični kit komplet na njihov naslov, da so ga pregledali in usposobili.
Ko je umrl direktor Montuschi, je šla kvaliteta strmo navzdol in sem potem prenehal kupovati revijo.
Da bi vsi lahko dojeli avtorjev način razmišljanja in njegov pristop do bralcev, sem se odločil, da bom prevedel, za moje pojme, najzanimivejši članek iz vseh tistih starih revij. To je direktorjevo pismo bralcem iz št. 221, leta 2006. Upam, da prevod ni preveč šepast in da bo dovolj razumljiv in zanimiv.

Kako se je rodila Nuova elettronica

Ti, ki pravkar prebiraš Nuovo Elettronico zato, ker jo imaš od vedno za neizčrpen vir idej za tvoj hobi ali tvoj poklic, se morda sprašuješ, kako in kdaj je nastala ta revija. Videl si jo že v preteklih letih, ko so jo brskali in jo zbirali, najprej tvoj dedek in nato še tvoj oče.
Da bi odgovoril na to vprašanje, se moram vrniti nekaj časa nazaj, in sicer v obdobje 1942-1943, ko sem se šolal za tehničnega strokovnjaka, sredi vojaškega konflikta, med enim in drugim letalskim napadom. Kot mlajši ljudje že vedo, ker so se tega naučili od svojih očetov, je bil v tem času glavni problem, kako preživeti, ne samo zaradi bombardiranja, temveč tudi zaradi veliko bolj zahrbtnega sovražnika, to je zaradi "lakote", ker so bila vsa živila racionirana, vključno s kruhom. V tistih časih sem, kot mnogi drugi mladi z nizkimi dohodki, med poletnimi počitnicami vedno iskal kako priložnostno delo, da bi zbral nekaj denarja. In ravno v tistem času so me sprejeli kot vajenca v majhnem podjetju, kjer so popravljali radie.
Radovednost, ki me je gnala k vsemu, kar je imelo tehnično ozadje, mojemu delodajalcu ni ostala neopažena. Zato me je osebno naučil, kako se popravlja radie in tudi različne modele ojačevalnikov velike moči, na elektronke.
Morda vsi ne vedo, da je med vojno oblast na vseh radiih zahtevala blokiranje nastavitve postaj s pečatnim voskom, samo na lokalno postajo, s strani političnega uradnika, da bi preprečili sprejem radia London ali drugih tujih programov.
Zato sem se moral naučiti opravljanja nekaterih del, kot so zaklepanje spremenljivega kondenzatorja in valovnega preklopnika na lokalno postajo, pri kateremkoli radijskem sprejemniku.
Vztrajne zahteve tistih, ki so se hoteli izogniti tej obliki cenzure, so vzpodbudile mojega delodajalca, da se je začel ukvarjati z enako zahtevno vzporedno dejavnostjo.
V stari kmečki bajti je opremil nekakšen skrivni laboratorij. Iz starih odpadnih radiev je tam pobiral potrebne komponente za ponovno sestavljanje skrivnih radiev, s katerimi je omogočil sprejemanje radia London in drugih tujih programov.
Tej dejavnosti sam se posvetil z veliko predanostjo in navdušenjem, čeprav sem se zavedal, da bi me prijavili na vojaško sodišče, če bi me odkrili.
Po vojni sem sodeloval z nekaterimi tehniki firme Ducati, ki so me naučili projektiranja oddajnikov.
Zahvaljujoč tako pridobljenim izkušnjam sem, za svojo osebno rabo, sestavil oddajnik na elektronke od 150 W; nato sem posredoval vlogo na ministrstvo P.T. in takoj sem dobil radioamaterski znak 11AXW, ki je bil kasneje spremenjen v današnji IK4EPI.
Leta 1950 je pomembna nemška industrija objavila razpis, v katerem so iskali tehnike elektronike italijanske narodnosti, znane kot "odlične delavce z malo denarja, a zelo nadarjene". Takrat sem se odločil, skupaj s tremi prijatelji, da bom zapustil državo.
Ta moj izlet v Nemčijo se je izkazal kot zelo koristen, saj sem se v tistem času naučil ne le tehnike, temveč tudi načina dela, ki je zahteval natančne preskuse in preglede vseh vezij, predno so šla v prodajo.
Vsak nov model sprejemnika, tako na elektronke kot tranzistorski, so preizkusili v prostoru s temperaturami od -15 ° C do + 50 ° C in z zvišano omrežno napetostjo za 10%. Če je aparat po 3 dneh prenehal delovati, je bilo treba poiskati vzrok in ga odpraviti.
Navdušen nad takim skrbnim postopkom, sem začel beležiti vse napake in rešitve, ki so bile izvedene za njihovo odpravo. Tako sem spoznal, ne da bi se tega zavedal, da se mi je nabral obilen rokopis od 400 strani, ki sem ga imenoval "Radio se popravlja tako".
Rokopis sem predložil belgijskemu založniku, ki je ugotovil, da je zanimiv in ga je dal prevesti v francoščino. Ponudil mi je ustrezno nagrado pod pogojem, da osebno spremljam njegovo tehnično in grafično pripravo za tisk. In tako se je začela moja založniška pustolovščina. Prvo izdajo je poslal v Belgijo, Francijo in v vse frankofonske države. Knjiga je kmalu naletela na ogromen uspeh, tako da je bila trikrat zapored ponatisnjena, dokler ni presegla 100.000 izvodov. Založnik me je, presenečen nad takim uspehom, nagradil s tako veliko vsoto denarja, da se mi je zdela pretirana. S tem zneskom sem dejansko uspel, ne le kupiti svoj prvi avto, nemški Ford Taunus, ampak tudi postaviti svoj prvi osebni laboratorij in ga opremiti z osciloskopom, oscilatorjem NF-VF, frekvencmetrom itd.
Kasneje sem za istega založnika napisal številne druge knjižice iz elektronike. Ker so bile redno deležne uspeha, ki je presegal tudi najbolj optimistična pričakovanja, sem začel pošiljati članke tudi italijanskim založnikom, ki so tiskali revije o elektroniki. In ravno eden med njimi mi je predlagal, da bi postal direktor.
Ta prošnja me je tako navdušila, da sem se takoj vrnil nazaj v Italijo. Edino sem obžaloval to mojo izbiro že po nekaj mesecih, ker sem se znašel v nenehnem spopadu s tem založnikom, ker nisem hotel objaviti tistih projektov, za katere sem bil prepričan, da po mojih izkušnjah nikoli ne bi delovali.
Založnik pa mi je zelo jasno dal do znanja, da ga projekt sam po sebi ne zanima toliko, kot število oglasnih strani, ki so se pojavile v reviji, ker so bile te siguren vir dohodka.
Ker že od takrat nisem mogel obravnavati bralca revije le kot vir dobička, temveč raje kot prijatelja, s katerim želim vzpostaviti odnos zaupanja in medsebojne izmenjave, sem kmalu odstopil. Leta 1952 sem, za svoj račun, začel tiskati revije in priročnike, kjer sem objavljal elektronske projekte, vse temeljito testirane in preverjene, ki jih moji starejši bralci morda še pomnijo.
In tako je v meni počasi rasla strast za tem delom, ki mi je jemalo večino energije in narekovalo tak delovni čas, ki je dosegal celo 14-15 ur dnevno.
Pri tem pa nikoli nisem čutil bremena, ker vsi vedo da, če delaš nekaj z navdušenjem in polno predanostjo, sploh ne čutiš utrujenosti. Vendar žal, čez leta, telo neizogibno zahteva svoj račun (davek).
Danes, ko sem na pragu 80-tih let starosti in sem preživel posledice srčnega infarkta, sem prisiljen narediti globoke spremembe v mojem načinu življenja. Skrajšati moram čas, ki sem ga prej z veseljem posvečal mojemu tako prijetnemu delu, zato, da ne bi moje stare "srčne črpalke" izpostavljal prevelikemu naporu.
Vseeno bi rad zagotovil vsem bralcem, ki so mi v preteklih letih sledili z ljubeznijo in predanostjo, da bo moja prisotnost v reviji, čeprav omejena, še naprej aktivna. Dodal bom le, da sem se v tem času obdal z mladim in sposobnim osebjem, na katerega sem skušal prenesti, ne le potrebne izkušnje, ampak tudi miselnost in strogost, ki sta oblikovala vse moje aktivnosti in mislim, da predstavljata podlago za uspeh in dolgoživost revije Nuova Elettronica.
Če je torej čas za "predajo štafete" morda še vedno daleč, vem da bo revija vedno ostala zvesta mojim vodilnim načelom, ko se bo to zgodilo. Predvsem intelektualni in materialni poštenosti, ki ima za posledico temeljito raziskovalno delo, preverjanje in testiranje vsakega projekta, skupaj s stalno in skrbno prisotnostjo ob strani bralcev, da bi jim zagotovili podporo naše službe svetovanja in storitve tehnične pomoči.
Ob pozdravu, želim v mislih vsakemu izmed vas stisniti roko, z zahvalo za vašo pozornost in spoštovanje, s katerima ste me počastili. Z vsem srcem vam želim prijetno nadaljevanje v družbi revije Nuova Elettronica.
Direktor

Danes, ko razmišljamo vedno bolj po kitajsko in je tak način dela postal prava redkost, sem se hotel še enkrat spomniti na dobre stare čase. Ta prispevek naj bo zahvala, čeprav pozna, vsem tistim, ki so naredili tako lepo delo.
Pripravil sem tudi prevod zadnjega obračanja bralcem direktorja revije, pripetega v zgornjem postu:

Dragi bralec
V številki 227 revije Nuova Elettronica, maja 2006, sem te obvestil, da mi je "moja srčna črpalka", utrujena od dela za osebo, ki ji odmerja premalo počitka, pokazala rdeč karton, tako kot bi naredil sodnik z nediscipliniranim nogometašem, zato da bi me obvestila, da sem naredil napako na terenu, napako, ki ji zdravniki pravijo infarkt.
Na srečo ti danes lahko povem, da je bil ta karton le bledo rdeč. Dejansko so me po nekaj mesecih, ki sem jih preživel v kliniki, sedaj odpustili.
Seveda so mi zdravniki povedali, da oseba moje starosti ne bi smela nič več delati, ampak le počivati.
Le kako naj mi to uspe? Vsak dan sem, v času mojega prisilnega bivanja v kliniki, prejemal na desetine pisem od zvestih bralcev, ki so se mi zahvaljevali za ustanovitev revije Nuova Elettronica in mi zaupali, da je ta revija dobesedno spremenila njihovo življenje.
Mnogi med njimi so, zahvaljujoč reviji, postali taki strastni ljubitelji elektronike, da je to postal njihov poklic. Nekateri so postali inženirji, drugi lastniki podjetij z elektroniko, nekateri so se začeli ukvarjati s popravilom in nameščanjem satelitskih in televizijskih anten in nekateri so postali profesorji elektronike na različnih tehničnih inštitutih.
Znan inženir (ne bom ga imenoval zaradi spoštovanja zasebnosti), ki sem ga kot mladeniča okužil z virusom elektronike, me je vprašal, če bi mu lahko pomagal najti stare številke revije Sistema Pratico (Praktični sistem), ki sem ga tiskal leta 1952, saj jih je želel skenirati in naložiti na spletno stran http://www.introni.it *
Na tej spletni strani za "stare revije" (zadnja vrstica na dnu levo), boste našli številke »Praktičnih sistemov« in mnoge druge revije. Tam lahko prelistate in na monitorju od strani do strani prebirate tisto, kar je bilo objavljeno v teh letih.
Ko sem videl te stare revije na računalniku, sem se počutil pomlajenega, zato se javno zahvaljujem "inženirju", tako za prenos vseh teh starih številk na internet, kot zato, ker mi je omogočil podoživljanje toliko lepih spominov iz mladosti.
Rad bi končal to moje pismo s sporočilom o iniciativi, ki mi je prišla na misel med potepanjem po bolšjih trgih, ko sem iskal izvode Praktičnega sistema, da bi jih poslal temu prijatelju inženirju. Ponekod sem opazil, da stare revije Nuova Elettronica prodajajo že po 15-20 evrov za kos.
Vedoč, da si mnogi mladi ne morejo privoščiti, da bi porabili 100-150 ali več evrov le za nekaj revij, sem se odločil, da jim bom pomagal. Ponudil bom darilne pakete, ki vsebujejo 40 starih revij Nuova Elettronica, seveda izbranih naključno, tistim, ki jih bodo naročili.
Kot prispevek za stroške pakiranja in pošiljanja (paket tehta 14 kg) želim, da mi pošljete 10 evrov v zapečateni ovojnici, opremljeni z vašim imenom in naslovom, na naslov:
Società HELTRON via dell'Industria n.4 - 40026 IMOLA (Bologna) (naslov)
Ta pobuda, ki je mišljena kot spodbuda za navdušence elektronike in dejanje hvaležnosti za vse moje zveste bralce, se bo iztekla 30. novembra 2009.
Direktor

* to je stran, ki jo omenja koala33

[VolkD]

Ivor, sistem ne omogoča, da bi se ti večkrat zahvalil. Naj bo potem tole poudarek te zahvale.

[lekso]

na ovom linku je mogucc download revije Nuova Elettronica u pdf obliku, svaki broj posebno
http://www.rsp-italy.it/Electronics/Mag ... ettronica/

[ivor]

1983_RCA_CMOS_Databook 71,5MB

[VolkD]

Tole knjigo imam doma v fizični obliki.
Nekdo se je izjemno potrudil, knjiga ima zagotovo krepko preko 1kg.